Večina nas več desetletij živi po urnikih. Služba. Družina. Obveznosti. In v tem tempu je naša vloga jasna. Smo učitelj, delavec, zdravnica, voznik, prodajalka, tajnica… Imamo naziv, odgovornost, identiteto. Ko vse to naenkrat izgine – se pogosto pojavi vprašanje: kdo sem zdaj?
Ko sem pred časom v trgovini srečala znanko, ki se je pred nekaj meseci upokojila, sem jo vprašala, kako ji gre. Nasmehnila se je – nekoliko zadržano – in rekla: »Dobro. Samo… še iščem svoj ritem. Malo sem izgubljena. Nisem več ‘nekdo’.«
Ta odgovor me ni presenetil. Pravzaprav ga slišim vedno znova – v različnih oblikah. Ko se ljudje upokojijo, se jim spremeni več kot samo urnik. Spremeni se tudi vloga v svetu, identiteta, občutek, kdo smo. In o tem se ne govori dovolj.
Upokojitev ni cilj. Je velik prehod.
Večina nas več desetletij živi po urnikih. Služba. Družina. Obveznosti. In v tem tempu je naša vloga jasna. Smo učitelj, delavec, zdravnica, voznik, prodajalka, tajnica… Imamo naziv, odgovornost, identiteto.
Ko vse to naenkrat izgine – običajno v enem dopoldnevu – ostane tišina. In v tej tišini se pogosto pojavi vprašanje: kdo sem zdaj?
Upokojitev je pogosto predstavljena kot nagrada: “Zdaj boš imel čas zase!” In res je, da je čas dragocen. A če nimaš občutka smisla, časa pogosto ne znaš zapolniti. In če si celo življenje »bil nekaj«, potem »biti nič« zaboli.
Kaj pravzaprav pogrešamo?
Ko pogovor z upokojenci teče nekoliko globlje, se pogosto izkaže, da ne pogrešajo službe. Pogrešajo občutek, da so koristni, da jih nekdo potrebuje, da jih nekdo čaka, da imajo namen.
Pogrešajo sodelavce, malico ob desetih, občutek dosežka. Pogrešajo ritem, urnik, možnost, da nekam sodijo. Tega ne moreš nadomestiti s televizijo. Tega ne moreš nadomestiti z redno rekreacijo in hobiji.
Odgovor ni v tem, da ostanemo mladi. Odgovor je v tem, da ostanemo živahni.
V naši kulturi je močno prisoten strah pred staranjem. Poveličuje se mladost – energija, videz, produktivnost. Vse, kar je “mlado”, je “v redu”. Kar je “staro”, pa mora biti tiho, skromno, neopazno.
To je narobe.
Biti starejši ni pomanjkljivost. Je nadgradnja. Je zbirka znanja, izkušenj, pogledov, ki jih mlajši nimajo.
A če želimo, da nas družba vidi kot prisotne in pomembne – moramo tudi sami sprejeti to vlogo. Ne se skriti, ne čakati, da nas povabijo. Sami si lahko ustvarimo nove vloge. Sami se lahko znova napišemo.
Kakšne so te vloge?
Vloga upokojenca danes ni več omejena na miren vsakdan za štirimi stenami. Zrela leta lahko prinesejo nove oblike udejstvovanja, ki ne zahtevajo več urnika, a prinašajo občutek pripadnosti, koristnosti in notranjega zadovoljstva. To niso velike, junaške geste – pogosto gre za preproste stvari, ki v življenju drugih pomenijo zelo veliko:
-
nekoga vsak teden pokličeš, ker bo skoraj gotovo veesl klica,
-
napišeš pismo vnukom – tako, z roko, ne s tipkovnico,
-
se naučiš nečesa, kar si si vedno želel (slikanje? francoščina? uporaba pametnega telefona?),
-
greš pomagat sosedu, ker veš, da ima težke dneve,
-
povabiš druge upokojence na kavo in jim rečeš: “A si ti tudi kdaj malo izgubljen?”
Smisel ni vedno velik. Včasih je čisto majhen – a zato nič manj pomemben.
Morda ne bomo nikoli več tisto, kar smo bili. Lahko pa postanemo nekaj, kar nismo še nikoli bili.
Ena od največjih pasti starejših let je občutek, da je vse “že mimo”. A tisto, kar šteje, ni število let. Je vprašanje: kako še lahko doprinesem? Kako še lahko živim polno? Kako ostanem človek, ki nekaj pomeni – čeprav samo sebi?
Če to vprašanje nosite v sebi – niste sami. Veliko nas je. In ni prepozno, da začnemo znova.
Vabimo vas, da svoje misli delite z nami. Kaj vam je upokojitev vzela – in kaj vam je dala? Kje danes najdete svoj smisel? In kaj bi želeli povedati nekomu, ki se je ravno zdaj upokojil in ne ve, kaj bi sam s sabo?
Vaš glas je pomemben. In morda bo ravno vaše razmišljanje pomagalo nekomu drugemu najti odgovor.
