Mnogi tega ne priznajo na glas, a resnica je precej preprosta: veliko ljudi tudi po upokojitvi predolgo čaka, preden pokliče zdravnika. Ne zato, ker bi jim bilo vseeno za zdravje. Pogosto gre za nekaj čisto drugega.
Nekateri nočejo “delati panike”, drugi upajo, da bo minilo samo od sebe, tretji nočejo biti v breme svojim bližnjim. Veliko je tudi takih, ki jih je preprosto strah, kaj bodo slišali.
In prav tu nastane težava. Marsikaj res mine samo od sebe. Ne pa vse.
Če se človek predolgo tolaži, da “še ni tako hudo”, lahko spregleda težavo, ki bi jo bilo veliko lažje reševati, če bi jo ujel prej.
Spodaj je 6 zelo pogostih razlogov, zaradi katerih ljudje odlašajo z obiskom zdravnika. Morda se bo kdo prepoznal vsaj v enem.
1. “Bom še malo počakal, mogoče bo minilo samo od sebe”
To je verjetno najpogostejši razlog. Človek si reče: saj me ne boli tako zelo, še malo bom počakal, mogoče je samo prehlad, utrujenost, prebava ali pa kaj trenutnega.
In včasih res mine. Težava pa je, ker nekateri znaki niso za odlašanje. Dolgotrajne bolečine, kri v blatu, nenadna huda slabost, težko dihanje, dolgotrajna driska, močna vrtoglavica ali nenavadne spremembe v telesu niso nekaj, kar bi bilo pametno predolgo opazovati doma.
Ni treba takoj misliti na najslabše. Je pa smiselno ukrepati dovolj zgodaj.
2. “Saj lahko sam ugotovim, kaj mi je”
Danes ljudje marsikaj najprej preverijo na spletu. To je postalo skoraj samoumevno.
Težava je, da lahko človek pri tem hitro zaide v dve skrajnosti. Ali se preveč prestraši in v vsakem simptomu vidi najhujšo možno bolezen, ali pa se prehitro pomiri in zamahne z roko, češ da ni nič posebnega.
Splet ni zdravnik. Lahko da kakšno informacijo, ne more pa poznati celotne slike. Zdravnik pa ravno to naredi: poveže simptome, postavi dodatna vprašanja in presodi, ali je potrebna nadaljnja obravnava.
3. “Ne da se mi spet hoditi po ambulantah”
To je danes zelo pogost občutek. Veliko ljudi je naveličanih čakanja, prenaročanja, klicanja, iskanja terminov in občutka, da je vse skupaj naporno že preden sploh prideš do pregleda.
In po pravici povedano: ta občutek je razumljiv.
Ampak ravno zato je škoda, da človek zaradi slabe izkušnje s sistemom preveč dolgo odlaša. Napor okoli pregleda je ena stvar. Posledice predolgega čakanja pa so lahko precej hujše.
4. “Nočem obremenjevati otrok ali drugih, da me vozijo”
Veliko ljudi v obdobju po upokojitvi ne odlaša zaradi pregleda samega, ampak zaradi logistike. Nekdo nima več avta. Nekdo ne vozi rad. Nekdo ne želi prositi sina, hčere, sosede ali prijatelja za prevoz. Nekdo se počuti, kot da je v napoto.
Ampak zdravje ni malenkost. Če bi pomoč potreboval kdo od tvojih bližnjih, bi mu verjetno tudi ti pomagali brez velikega razmišljanja. Prav zato ni nič narobe, če pomoč kdaj potrebuješ tudi sam.
5. “Mene je predvsem strah, kaj bodo našli”
To je eden najbolj človeških razlogov. Včasih človek ne odlaša zaradi lenobe ali malomarnosti, ampak zaradi strahu. Ker sluti, da nekaj ni čisto v redu. In dokler ne gre na pregled, ima vsaj občutek, da stvar še ni resnična.
A ravno tu je past. Strah ne ustavi težave. Samo podaljša čas, ko človek živi v negotovosti. Pri številnih zdravstvenih stanjih pa prav zgodnje ukrepanje največ pomeni.
Ni vedno lažje slišati novice. Je pa pogosto lažje ukrepati dovolj zgodaj.
6. “Saj sem v letih, zdaj je pač tako”
To je stavek, ki ga mnogi izrečejo bolj pogosto, kot bi si mislili. Utrujenost, bolečine, zadihanost, slabši spanec, prebavne težave, omotica, upad moči … marsikdo vse to prehitro pripiše letom.
Seveda se telo z leti spreminja. A ni vsaka sprememba “normalna za starost”. Včasih gre za težavo, ki jo je mogoče dobro obvladati ali vsaj omiliti, če se odkrije pravočasno.
Prav zato ni dobro, da človek vse odpiše z mislijo: ah, saj to pride z leti.
Zakaj je to pomembno
V obdobju po upokojitvi si marsikdo ne želi več tekati k zdravniku za vsako malenkost. In to je razumljivo. Nihče ne želi živeti v strahu ali v stalnem občutku, da je z njim nekaj narobe.
A nekaj drugega je zdrava mirnost, nekaj drugega pa odlašanje iz navade, strahu ali utrujenosti od sistema.
Včasih je najbolj pametna odločitev prav to, da človek ne čaka predolgo. Če opaziš nov simptom, spremembo ali težavo, ki ne mine, ni nič narobe, če jo vzameš resno. To ni kompliciranje. To je skrb zase.
Za konec
Veliko ljudi po upokojitvi končno začne malo bolj poslušati sebe. In prav je tako. Del tega pa je tudi to, da ne preslišimo telesa, ko nas opozarja, da nekaj ni v redu.
Včasih res mine samo od sebe. Včasih pa je najbolje, da človek ne ugiba, ampak preveri. Ker dostojanstvena skrb zase ni razvajenost. Je odgovornost do sebe.
