Ko je Marjan dopolnil 67 let, je verjel, da je z njegovo delovno potjo končana tudi večina življenjskih avantur. Vstajal je vsako jutro z občutkom, da se je svet okoli njega upočasnil, celo ustavil. Pokoj, ki si ga je nekoč predstavljal kot čas za počitek in mir, se je spreminjal v vsakdan, poln neizpolnjenih ur in misli, ujetih v sivino dolgčasa.
Prelomni trenutek
Vse se je spremenilo neke sveže pomladne srede, ko je ob pogledu skozi okno opazil skupino pohodnikov z nahrbtniki. Njihov smeh in prešerno razpoloženje sta mu dala vedeti, da življenje tam zunaj teče dalje in da je na njem, ali se bo pridružil toku ali ostal ob strani. Po nekaj trenutkih razmisleka je pogled usmeril k svojim starim, v kot vrženim supergam. Takrat si je rekel: »Marjan, če ne zdaj, kdaj?«
Prvi koraki
Prvih nekaj sprehodov je bilo zanj mukotrpnih. Mišice so ga zategovale, koraki so se mu zdeli nesmiselni, misli pa so bežale nazaj v udoben fotelj. A potem se je začela počasi prebujati nova energija. Vsak dan je naredil kak korak več, dokler se ni zarisal cilj: 10.000 korakov na dan. Čeprav se je to sprva slišalo neizmerno, je Marjan po nekaj tednih opazil, da mu srce bije lahkotneje, spanec je mirnejši in trenutki ob poti so se mu začeli razkrivati v novih, bolj živih barvah.
Notranja preobrazba
Marjan ni le shujšal in izboljšal telesne pripravljenosti. V sebi je odkril občutek svobode, ki ga ni občutil niti v mladostnih letih. Sprehodi so postali njegovi majhni obredi: čas, ko je lahko premislil pretekli dan, se zazrl v prihodnost ali pa zgolj užival v tišini. Z vsakim naslednjim kilometrom se je vse bolj vračal k sebi – k pozabljenim sanjam, željam in radostim, za katere je mislil, da so za vedno ostale v preteklosti.
Nasvet in navdih za vse
Marjanova zgodba ni recept za čudežno zdravilo, je pa dokaz, da majhen, a odločilen korak lahko na široko odpre vrata novim možnostim. Počutje in osamljenost v pokoju sta namreč velikokrat prepletena s telesno neaktivnostjo in pomanjkanjem ciljev. Danes pa Marjan ponosno pove, da vsakič, ko na števec doda tistih zadnjih nekaj korakov, v sebi občuti tihi, a mogočni zmagoslavni utrip – in to je občutek, ki ga ne bi zamenjal za nič na svetu.
Vabilo k razmisleku
Kaj pa vas žene naprej in vam daje navdih, da postanete ali ostanete aktivni? Delite svoje izkušnje, male korake ali velike zmage z nami in dokažite, da je vsak dan lahko začetek nečesa čudovitega.
