Bralka se sooča z vprašanji o odnosu s snaho in vnukinjo. Verjamemo, da se bo marsikdo prepoznal v njenih dilemah in izzivih, povezanih z družinskimi odnosi in vlogo aktivne babice.
Zadnje čase me nekaj zelo teži, pa ne vem, ali sem jaz tista čudna ali pa moja snaha preveč komplicira. Vedno sem si bila blizu s sinom in snaho – živimo zelo blizu en drugemu, zato se pogosto vidimo, skupaj pijemo kavice in se lepo razumemo. Rada pomagam pri vnukinji, ki je stara tri leta, saj jo čuvam dvakrat tedensko in še kdaj ob koncu tedna.
Tu pa nastane zaplet: snaha vztraja, da hoče z vnukinjo vsa doživetja “prvič” izkusiti ona. Najprej sem si mislila, da gre za večje stvari, kot je prvo sankanje, plavanje ali obisk živalskega vrta. A ne, pri njej to vključuje tudi prvo branje nove slikanice, prvo ustvarjanje česarkoli, prva peka piškotov… Skratka, karkoli si zamislim vnukinji pokazati novega ali početi “prvič” morava počakati, da to naredita skupaj z mamico, mojo snaho, in potem sem šele na vrsti jaz. Sicer je slaba volja in čutim zamero.
Težava pa je, da ona sama – kolikor vidim – veliko zabavnih stvari sploh ne počne. S sinom živita dokaj lagodno, vendar očitno pretežno doma in monotono, ker vsakič, ko predlagam, da bi peljala vnukinjo kam naokrog, me snaha ustavi: “To mora biti najprej najino prvo doživetje.”
In tako se mi zdi hudo, ker bi vnukinji želela pokazati veliko novih stvari in tudi lažje je z malim otrokom, če se mu kaj novega dogaja, ker zdolgočaseni so pogosto tudi zelo naporni. Mi že zmanjkuje idej, kaj sploh lahko počneve.
Ko sem predlagala, da se s sinom in snaho dogovorimo bolj zdravo-razumsko, sem dobila očitek, da želim snahi “ukrasti posebne trenutke” s hčerko. Imam občutek, da sem grozna in da mogoče izsuljujem, ker sem omenila, da naj pod takimi pogoji najdeta drugo varuško. Ampak če se otrok dolgočasi, je pač težko in naporno, saj je pri treh letih polna energije, ki jo mora nekje sprostiti.
Zdaj pa me zanima vaše mnenje: se jaz res preveč vmešavam oziroma želim nekaj, kar se ne spodobi? Mi bo snaha očitala, da si prisvajam njene spomine na prve nove dogodivščine? Ali res izsiljujem, če želim, da vnukinja med mojim čuvanjem doživi kaj novega in zabavnega?
Prosim, pomagajte mi razumeti, ali prestopam mejo ali sem samo “zavzeta babica,” ki bi svoji vnukinji rada omogočila nekaj več raznolikosti. Veselim se vaših nasvetov in iskrenih komentarjev, morda sem pa res jaz tista, ki česa ne razume.
