Ko se človek upokoji, si pogosto predstavlja več lepih skupnih trenutkov. In res je: več časa lahko pomeni več povezanosti. A hkrati pomeni tudi spremembo ritma, navad in osebnega prostora. Marsikateri par ugotovi, da ni težava v ljubezni, ampak v tem, da sta nenadoma skupaj precej več kot prej.
Več skupnega časa lahko pomeni več povezanosti, več pogovorov, več malih trenutkov, ki so prej izginili med obveznostmi. A skoraj vsak par slej ko prej ugotovi še nekaj drugega: več skupnega časa ne pomeni samo več bližine, ampak tudi več priložnosti za trenja.
Ne zato, ker bi bilo z odnosom kaj narobe. Pogosto je težava samo v tem, da sta zdaj skupaj veliko več kot prej – in da se morata na to novo bližino šele navaditi.
Ko izgine stari ritem, se pokaže pravi
Dokler človek dela, veliko stvari nosi dnevni ritem. Vsak ima svoj urnik, svoje opravke, svoje obveznosti. Tudi če se partnerja dobro razumeta, ju del dneva preprosto ločuje služba, vožnja, drugi ljudje, druge skrbi. To ustvarja neko naravno razdaljo, ki odnos včasih celo olajša.
Po upokojitvi pa tega ni več. Kar je bilo prej razporejeno čez dan, se zdaj dogaja v istem prostoru in ob istem času.
Takrat se začnejo kazati razlike, ki prej niso bile tako opazne. Eden bi zjutraj najprej mir, kavo in tišino. Drugi bi že ob osmih govoril o načrtih, novicah, sosedih in tem, kaj bi bilo dobro danes urediti. Eden bi šel med ljudi, na sprehod, na kavo, po opravkih. Drugi bi bil najraje doma, v svojem ritmu, brez odvečnega tekanja.
To niso velike stvari. So pa ravno take male razlike tiste, ki začnejo sčasoma žuliti. Ne zato, ker bi bile usodne, ampak ker se ponavljajo vsak dan.
Mnogi si predstavljajo, da dober odnos pomeni, da partnerja rada vse počneta skupaj, skoraj kot paket. Skupni zajtrk, skupni opravki, skupni obiski, skupna televizija, skupni izleti, skupni načrti. In seveda je lepo, če par veliko stvari rad deli.
Ni pa to edini znak bližine.
Dober odnos ni ogrožen, če si dva ne želita ves čas istih stvari. Pravzaprav je pogosto bolj zdrav takrat, ko si oba dovolita tudi nekaj svojega prostora. Svoj mir. Svoje navade. Svoje zanimanje.
Eden gre lahko brez slabe vesti na sprehod, drugi pa ostane doma s knjigo, vrtom, televizijo ali svojim hobijem. To ni oddaljevanje. To je pogosto način, da si potem spet bolj z veseljem skupaj.
Včasih ni problem v partnerju, ampak v občutku praznine
Po upokojitvi človek ne izgubi samo službe. Včasih izgubi tudi del občutka, da je nekam vpet, da je koristen, da ima jasno vlogo in ritem. In to ni majhna stvar.
Nekateri se v novem obdobju hitro znajdejo. Drugi potrebujejo več časa. Tretji pa sami pri sebi sploh ne opazijo, da jih je sprememba zadela bolj, kot so pričakovali. Potem se notranji nemir pokaže drugje: v razdražljivosti, v občutljivosti, v nestrpnosti, v tem, da človeka hitro zmoti že najmanjša stvar.
Nenadoma ga moti, kako partner zloži posodo. Kako glasno govori. Kako dolgo gleda televizijo. Kako komentira malenkosti. Kako sprašuje. Kako molči.
Toda včasih težava ni zares v tem, kar drugi naredi. Težava je v tem, da človek sam pri sebi še ni našel novega ravnotežja. In ker je partner najbližje, gre veliko tega nemira ravno v odnos.
To je človeško. Ni pa dobro, če si tega ne priznamo.
Preberite še:
Kako po upokojitvi spodbujati osebno rast: 8 preverjenih poti do sprememb
Za mnoge v času upokojitve osebna rast pomeni predvsem to, da napredujejo na način, ki ni naporen, temveč življenjski. In prav v tem je njena prava moč.
Tudi ljubeč odnos potrebuje zrak
Ko sta dva veliko skupaj, se lahko zelo hitro zgodi, da začneta drug drugemu dihati za ovratnik, ne da bi to sploh hotela. Eden ima občutek, da ga drugi ves čas opazuje. Drugi ima občutek, da se mora stalno prilagajati. In oba si po tihem mislita, da nekaj ni v redu, ker bi vendar morala uživati.
Ampak tudi lep odnos potrebuje malo zraka.
Vsak človek potrebuje občutek, da je še vedno samostojna oseba, ne samo polovica para. Da ima pravico do svojega razpoloženja, svojih navad, svoje tišine in svojih interesov. Če tega ni, se začne tudi bližina spreminjati v napor.
Najslabše je, če si partnerja tega ne upata povedati, ker se bojita, da bo izpadlo kot zavračanje. V resnici pa je ravno obratno: iskreno povedan prostor pogosto prepreči veliko tihe zamere.
Kaj najbolj pomaga, ko se par na novo uči živeti skupaj
Velikih skrivnosti ni, so pa stvari, ki v praksi pomagajo bolj kot pametni nasveti.
Pomaga, da ima dan nek osnovni ritem. Ne vojaškega reda, ampak neko obliko. Ko človek ve, kako približno teče dan, je manj napetosti in manj občutka, da sta si ves čas v napoto.
Pomaga, da se pogovarjata brez napadanja. Ne v slogu “ti si vedno tak” ali “s tabo se nič ne da”, ampak bolj pošteno in mirno: tole me utruja, tukaj rabim več miru, tole mi veliko pomeni, tukaj bi si želel drugače.
Pomaga, da imata nekaj, kar počneta skupaj in v čemer oba uživata – pa naj bo to sprehod, jutranja kava, izlet, obisk tržnice, vrtnarjenje ali večerni ritual. Te male skupne točke odnos držijo pokonci bolj, kot se zdi.
In pomaga, da ima vsak tudi nekaj svojega. Nekaj, kar ni skupno, ampak osebno. Ker ravno to pogosto prinese več lahkotnosti nazaj v odnos.
Ni treba, da je idealno, da je lepo
Veliko ljudi ima občutek, da bi moralo biti obdobje po upokojitvi skoraj samoumevno lepo. Končno čas zase, končno mir, končno manj obveznosti. Potem pa jih zmede, ko ugotovijo, da pridejo zraven tudi nova trenja, nova občutljivost in nova vprašanja.
A to ne pomeni, da je z odnosom kaj narobe. Pomeni samo, da je prišlo novo življenjsko obdobje, ki od obeh zahteva nekaj prilagajanja. Tako kot vsak velik prehod v življenju.
Tisti pari, ki si to priznajo brez drame in brez sramu, pogosto ugotovijo, da je lahko to eno najlepših obdobij odnosa. Ne zato, ker je vse gladko in popolno. Ampak zato, ker je več prostora za potrpežljivost, iskrenost, humor, bližino in male vsakdanje navade, ki prej niso prišle do izraza.
Za konec
Upokojitev ni samo konec dela. Je tudi začetek novega poglavja odnosa.
Za nekatere pare je to obdobje olajšanje. Za druge preizkus. Za večino pa malo obojega. In ravno v tem ni nič nenavadnega. Ko sta dva nenadoma ves čas skupaj, se ne pokaže samo ljubezen, ampak tudi razlike, utrujenost, potrebe po prostoru in vse tisto, kar je prej prekril tempo življenja.
Dobra novica pa je, da bližina ni nekaj, kar mora biti popolno, da je dragoceno. Včasih je največ že to, da si partnerja upata priznati: rada se imava, ampak se morava v tej novi fazi življenja še malo na novo naučiti drug drugega.
In če to naredita z nekaj spoštovanja, iskrenosti in prostora za oba, je lahko prav to obdobje eno najbolj toplih do zdaj.
Preberite še:
5 stvari, ki vam jih nihče ne pove o upokojitvi
Obstaja vsaj 5 stvari, ki vam jih nihče ne pove dokler jih ne doživite sami! Preberite, kaj vas lahko preseneti in kako se na to pripraviti.
