Raziskave so pokazale, da biorazgradljive vrečke niso tako prijazne do okolja, kot smo mislili. Tudi po več letih pod zemljo ali v morju se ne razgradijo.
Rešitev, ki je veljala za okolju prijaznejšo alternativo plastičnim vrečkam, bolj obremenjuje okolje kot se je sprva zdelo. Britanska znanstvenika Imogen Napper in Richard Thompson z univerze Plymouth sta želela ugotoviti, kaj se dejansko dogaja z materiali v različnih okoljih. Priskrbela sta si vrečke iz različnih vrst umetnih snovi in jih izpostavila različnim pogojem.
“O umetnih materialih, ki so biološko razgradljivi, so iz oksoplastike ali jih je mogoče kompostirati, se pogosto govori kot o mogoči rešitvi za problem kopičenja plastike in odpadkov,” sta zapisala znanstvenika.
Dejstvo pa je, da pri razgradnji oksoplastike, to je plastika, ki je razgradljiva z oksidacijo, nastaja mikroplastika, ki jo je skoraj nemogoče razgraditi. Zato si Evropska unija prizadeva takšne umetne snovi prepovedati.
Raziskava sedaj odpira vrsto vprašanj o tem, kaj lahko pričakuje javnost, ko je nekaj označeno kot biološko razgradljivo.
Boljša alternativa je?
Znanstveniki so zato sklenili naslednje: “Za številne namene, za katere se uporabljajo nosilne vrečke iz umetnih materialov, je trajnost v obliki vrečke, ki se lahko pogosto uporabi, boljša alternativa razgradljivosti.”
Boljša alternativa plastičnim vrečkam so pogojno lahko tudi vrečke za večkratno uporabo iz blaga. Da bi bile okolju bolj prijazne, je treba vrečko iz bombaža več kot stokrat bolj pogosto uporabiti kot vrečko iz umetne snovi na osnovi nafte. Vzrok je v energiji in kemikalijah, ki se porabijo za proizvodnjo konvencionalno pridelanega bombaža.
